Matjaž Javšnik: v stand-upu si sam na odru in izpostavljen

Matjaž Javšnik pripoveduje, da si je sprva želel postati logar. V amatersko gledališče v Rušah so ga povabile prijateljice, nato je šel v gledališko-lutkovno šolo v Ljubljani. Študiral je v okviru danskega filmskega inštituta in na šoli FAMU v Pragi. O njem snemajo dokumentarni film, ki prikazuje njegove številne obraze: družinskega človeka, igralca, organizatorja festivalov in poslovneža.

O stand-upu pravi, da nimaš rekvizitov ali mask, za katerimi bi se skril, zato moraš vzpostaviti pristen stik s publiko. Svoj način pripovedovanja opiše kot »bombon in klofuto«: najprej smeh, nato trenutek resnice ali solz. Odkrito govori tudi o srčnem infarktu in zapletih po operaciji. V bolnišnici ti rešijo življenje, pozdraviš pa se doma ob ljudeh, ki jih imaš rad.

Pogovor se dotakne festivala Sliff in promocije Prekmurja kot filmske kulise. Javšnik si želi v te kraje pripeljati tuje filmske produkcije. Poudarja potrebo po podpori države, saj imajo okoliške države boljše spodbude za filmske ustvarjalce. Slovensko kulturno sceno označi za razdrobljeno in zaprto za nove ljudi ter kritizira »malomeščanski intelektualizem«.